Društvo Rešiti eno 
  Kontakt  •  Glasilo    

Domov | Cilji društva | Postabosrtni sindrom | Novi začetki | Spoznajte posadko | Pogosta vprašanja | Prispevajte

Novi Začetki...

Tukaj lahko preberete nekaj izjav o društvu Rešiti Eno.

Silvija...

Kaj pa naj bi naredila?! Komaj sem končala šolo. Nobenega življenja, izkušenj, službe –in, če sem iskrena, nobenega interesa za delo. Za božjo voljo, bila sem najstnica! Nisem mogla igrati vlogo starša! Ne morem spraviti svojih staršev v ta položaj. Ne morem kar spremeniti svojega življenja – in to za vedno. Ne morem pričakovati, da bo moj fant pustil študij. Ne morem poskrbeti za stanovanje. Niti razmišljati ne morem…

Prestrašena mimo vseh pojasnitev sem videla samo eno rešitev. In tako mi ne bi bilo treba ničesar pojasnjevati. Morala sem samo poskrbeti, da naredim, kar je bilo potrebno narediti, in se pod vsako ceno izogibati razmišljanju.

Ko sem otopela, je postalo prav lahko. Nisem bila več vpletena v dogodke okoli sebe, čeprav so se dogajali meni. Kot bi opazovala svoje lastno življenje. Ko je bilo konec, in je razum oživel, sem našla način, da ga utopim. Prav presenečena sem bila nad tem, koliko načinov je za beg pred resničnostjo... A mi ni prišlo na misel, da se je moje življenje že spremenilo.

9 let kasneje mi je pot prekrižala ženska, ki je govorila o programu čustvenega okrevanja po splavu. Brez posebne želje po „ozdravljenju“, a tudi brez nekega strahu, sem šla pogledat, če je v tem programu mogoče tudi kaj zame. Sklenila sem, da če mi prvi sestanek ne bo všeč, mi tako ali tako ne bo treba več priti. Pa sem prišla spet. V sebi sem odkrila veliko željo, da “vržem stvari ven“, da “ugotovim, kaj se je v resnici zgodilo“ in, da “končno ugotovim, kdo sem“. Skozi tečaj sem izpisala stvari, za katere si nikoli nisem mislila, da bodo prišle iz mene. Dovolila sem si občutiti jezo, bolečino in izgubo, ki se je zdela nemogoča. Dokončala sem tečaj. Naučila sem se veliko o sebi. O Bogu. O svojem otroku.

Dovoljeno mi je bilo videti, da sem si za svojega otroka želela življenje. Dovoljeno mi je bilo prerasti čustveno (ne)zrelost 18-letnice.  Konec laži, mask, praznine in samoobtoževanja. Konec iskanja pozornosti in varnosti pri drugih. Zdaj sem lahko ženska. Lahko živim svoje življenje in z upanjem gledam v prihodnost.

Ena rešena.